Uvedba takse na neizkoriščeno stavbno zemljišče: Priložnost za razvoj in optimizacijo prostora
Problem neizkoriščenih stavbnih zemljišč že dolgo predstavlja izziv številnim slovenskim občinam. Zaradi neaktivnosti lastnikov mnoga zemljišča ostajajo neuporabljena, kar ne le zavira razvoj občin, ampak tudi zmanjšuje vrednost prostora in omejuje možnosti za širitev. Uvedba takse na neizkoriščeno stavbno zemljišče je lahko ključni korak, ki spodbuja aktivno rabo zemljišč in omogoča, da se občine razvijajo na bolj trajnosten in uravnotežen način.
Kaj je taksa na neizkoriščeno stavbno zemljišče?
V ZUreP-3 je določeno, da se kot neizkoriščeno stavbno zemljišče, za katerega se lahko odmeri taksa, šteje zemljišče, ki izpolnjuje naslednje pogoje:
- je vpisano v evidenco stavbnih zemljišč kot urejeno zazidljivo zemljišče,
- na njem ni pridobljeno veljavno gradbeno dovoljenje,
- samo ali skupaj s sosednjimi zemljišči izpolnjuje pogoje glede velikosti gradbene parcele v skladu s prostorskim aktom,
- je v območju, v katerem se plačuje taksa na neizkoriščeno stavbno zemljišče.
Neizkoriščena stavbna zemljišča so torej tista nepozidana stavbna zemljišča, ki jih po razvojni stopnji v skladu z ZUreP-3 uvrščamo med urejena zazidljiva zemljišča (5. razvojna stopnja).
Taksa na neizkoriščeno stavbno zemljišče je finančni prispevek, ki ga občina lahko naloži lastnikom zemljišč, ki jih ne uporabljajo v skladu z namenom, kot je določen v prostorskih načrtih. Ta ukrep je v prvi vrsti namenjen spodbujanju lastnikov, da zemljišča aktivno uporabljajo, kar pomeni bodisi gradnjo bodisi predajo zemljišča tistim, ki so pripravljeni investirati. Namen takse ni zgolj zbiranje dodatnih prihodkov, temveč predvsem zmanjšanje neaktivnosti na nepremičninskem trgu in povečanje uporabe stavbnih zemljišč za družbeno in gospodarsko korist.
Zakaj je taksa za neizkoriščenost stavbnih zemljišč potrebna?
V Sloveniji se številne občine srečujejo z veliko površino neizkoriščenih stavbnih zemljišč, zlasti na območjih, kjer je potreba po novih stanovanjskih enotah ali poslovnih prostorih velika. Vendar ta zemljišča ostajajo v lasti posameznikov ali podjetij, ki jih ne uporabljajo.
Taksa na neizkoriščeno stavbno zemljišče ponuja občinam enega od načinov, da spodbudijo lastnike k aktivnemu upravljanju nepremičnin. Namesto da zemljišča ostajajo prazna in neuporabljena, so lastniki postavljeni pred izbiro – bodisi zemljišče uporabijo, prodajo, oddajo ali pa plačujejo takso.
Vzpostavitev takoj?
Ministrstvo za naravne vire in prostor je vsem občinam oktobra (2024) poslalo priporočila za uvedbo takse na neizkoriščeno stavbno zemljišče, kjer celo predlagajo, da naj občine odloke sprejmejo že v letošnjem letu!?
V ZUreP-3 je določeno, da se do posredovanja podatkov v evidenco stavbnih zemljišč, izpolnjevanje pogojev za urejeno zazidljivo zemljišče dokazuje v postopku izdaje odločbe o odmeri takse. Odločbo izda občina v upravnem postopku, in sicer za vsakega lastnika zemljišča ali imetnika stavbne pravice posebej. Z odločbo se tako skupaj določi urejeno zazidljivo zemljišče in višina takse, ki se odmerja za to neizkoriščeno stavbno zemljišče. Torej s posamezno odločbo in ne sistemsko!
Taka ad hoc akcija ima lahko negativne posledice. Pred uvedbo takse je nujna temeljita priprava in vzpostavitev natančne evidence stavbnih zemljišč. Le z jasnim pregledom nad dejansko rabo zemljišč lahko občina na pravičen in pregleden način določi takso na neizkoriščeno stavbno zemljišče. Vzpostavitev takšne evidence je bistvena, saj omogoča občini, da za vsak primer preveri, ali je zemljišče dejansko neizkoriščeno ter ali obstajajo morebitni upravičeni razlogi za neuporabo.
Pravilno vzpostavljena evidenca zagotavlja preglednost in zmanjšuje možnosti za napake pri odločanju, kar je ključno za zmanjšanje pritožb lastnikov in za pravično obravnavo vseh vključenih strani. S tem občina pridobi jasen pregled nad stavbnimi zemljišči, kar omogoča boljše prostorsko načrtovanje in zmanjšuje špekulacije na trgu nepremičnin.
Prednosti za občine
Uvedba takse na neizkoriščeno stavbno zemljišče občinam prinaša več pomembnih koristi:
Spodbujanje razvoja in naložb: S takso se spodbuja lastnike, da zemljišča aktivno uporabijo, bodisi z gradnjo novih objektov bodisi s prodajo ali oddajo zemljišč. To lahko pritegne nove investitorje, spodbuja rast in prinese sveže ideje v občino.
Večja stabilnost občinskih proračunov: Dodatni prihodki, pridobljeni z odmero takse, pomagajo občinam pridobiti sredstva za financiranje projektov, ki so v interesu širše skupnosti, kot so gradnja javnih objektov, vzdrževanje cest in razvoj javnih storitev.
Učinkovitejše prostorsko načrtovanje in večja raba prostora: Zmanjšanje števila (površin) neizkoriščenih stavbnih zemljišč vodi v boljšo »organizacijo« prostora. Učinkovitejša raba prostora omogoča občini optimizacijo rabe zemljišč za različne namene, kar pripomore k bolj uravnoteženemu urbanističnemu načrtovanju.
Boj proti degradaciji urbanih območij: Neizkoriščena stavbna zemljišča pogosto vodijo v zanemarjenost in degradacijo okolice, kar zmanjšuje privlačnost mest in vasi ter vpliva na varnost in kakovost bivanja. Taksa na neizkoriščeno stavbno zemljišče občini omogoča, da deluje proti takim pojavom.
Uvedba takse na neizkoriščeno stavbno zemljišče je učinkovit ukrep zemljiške politike, ki lahko občinam pomaga rešiti vprašanje neizkoriščenih stavbnih zemljišč, pospeši razvoj in poveča prihodke lokalnih skupnosti. Predpogoj za uspešno implementacijo takšne takse je natančna evidenca stavbnih zemljišč, ki omogoča preglednost, pravičnost in pravno podlago za določanje takse na neizkoriščeno stavbno zemljišče. Občine s tem pridobijo možnost, da vzpodbujajo razvoj svojih območij, povečajo izkoriščenost prostora in izboljšajo kakovost življenja za vse prebivalce. Takšen ukrep ne pomeni zgolj finančne spodbude za lastnike zemljišč, temveč tudi pomemben korak k trajnostnemu in premišljenemu upravljanju prostora v posamezni občini.